26 Nov 2012, 14:29
Prepričan sem, da imamo na forumu poleg mene še koga, ki rad igra ali vsaj gleda nogomet 
Sam mali nogomet (se pravi na asfaltu, tartanu in v dvorani) igram že slabih 15 let, nikoli sicer (pol)profesionalno, temveč zgolj rekreativno. Najbolj intezivno je bilo obdobje med 15. in 22. letom, ko sem žogo brcal praktično vsak dan (v obdobju srednje šole sva se s kolegom vsako poletje vsak dan s kolesom vozila iz domačega Žalca na 10km oddaljeno Polzelo, kjer smo nato igrali 3, 4 ure). V zadnjih dveh letih sem nogomet na račun fitnesa sicer postavil v ozadje - igral sem zgolj v slovenski medijski ligi in na dveh dobrodelnih turnirjih, s kolegi se namreč ne uspemo več zmenit.
Svetovni oz. bolje rečeno nogomet bolj zavzeto spremljam od svetovnega prvenstva leta 2002 - takrat mi je simpatičen postal Ronaldinho, ki je nato v naslednji sezoni prestopil v Barcelono - takrat sem samo zaradi njega tudi začel navijati za katalonski klub. No, Ronaldinha sem s pričetkom Messijeve ere hitro pozabil - sposobnostim tega Argentinca se namreč ne morem načuditi in komaj čakam dan, ko bom lahko otrokom razložil, kakšen privilegij je bil verjetno najboljšega nogometaša vseh časov spremljati vse od debija proti Espanyolu.
Simpatični so mi sicer tudi Arsenal, Juventus in letos odlični Atletico Madrid, trenutno pa poleg Messija najbolj cenim še Sergia Busquetsa (tip ima neverjeten pregled nad igro, filigranske podaje in dovolj jajc, da kot zadnji vezni nasprotnikove napadalce nenehno uspešno vozi na ringlšpil), Mesuta Özila, Xabija Alonsa (res škoda, da oba igrata za Real Madrid, fenomenalna podajalca), Yayo Toureja (podoben tip igralca kot Busquets), Scotta Parkerja (odličen destruktor igre) in Wayna Rooneya (zagotovo eden najbolj kompletnih igralcev ta hip, lahko igra kot čisti napadalec, čisti midfielder, winger ali nekaj vmes). Aja, pa malo mi je žal Cristiana Ronalda - tip je fantastičen nogometaš, konstantno je v formi že zadnjih 10 let, ampak ima to nesrečo, da igra v istem obdobju kot Messi, kar je seveda voda na mlin medijem - zaradi Argentinca v ospredju namreč že nekaj časa niso več Ronaldovi skillsi in konstantnost, temveč zgolj namišljeno rivalstvo in nenehne primerjave.
Od tistih, ki so kopačke že obesili na klin, mi je bil pa daleč najbolj simpatičen Danec Michael Laudrup, kralj preigravanj in podaj v prostor, ki je v 90ih igral tako za Barco kot Real - za ene izdajica, za druge nogometni genij
Sam mali nogomet (se pravi na asfaltu, tartanu in v dvorani) igram že slabih 15 let, nikoli sicer (pol)profesionalno, temveč zgolj rekreativno. Najbolj intezivno je bilo obdobje med 15. in 22. letom, ko sem žogo brcal praktično vsak dan (v obdobju srednje šole sva se s kolegom vsako poletje vsak dan s kolesom vozila iz domačega Žalca na 10km oddaljeno Polzelo, kjer smo nato igrali 3, 4 ure). V zadnjih dveh letih sem nogomet na račun fitnesa sicer postavil v ozadje - igral sem zgolj v slovenski medijski ligi in na dveh dobrodelnih turnirjih, s kolegi se namreč ne uspemo več zmenit.
Svetovni oz. bolje rečeno nogomet bolj zavzeto spremljam od svetovnega prvenstva leta 2002 - takrat mi je simpatičen postal Ronaldinho, ki je nato v naslednji sezoni prestopil v Barcelono - takrat sem samo zaradi njega tudi začel navijati za katalonski klub. No, Ronaldinha sem s pričetkom Messijeve ere hitro pozabil - sposobnostim tega Argentinca se namreč ne morem načuditi in komaj čakam dan, ko bom lahko otrokom razložil, kakšen privilegij je bil verjetno najboljšega nogometaša vseh časov spremljati vse od debija proti Espanyolu.
Simpatični so mi sicer tudi Arsenal, Juventus in letos odlični Atletico Madrid, trenutno pa poleg Messija najbolj cenim še Sergia Busquetsa (tip ima neverjeten pregled nad igro, filigranske podaje in dovolj jajc, da kot zadnji vezni nasprotnikove napadalce nenehno uspešno vozi na ringlšpil), Mesuta Özila, Xabija Alonsa (res škoda, da oba igrata za Real Madrid, fenomenalna podajalca), Yayo Toureja (podoben tip igralca kot Busquets), Scotta Parkerja (odličen destruktor igre) in Wayna Rooneya (zagotovo eden najbolj kompletnih igralcev ta hip, lahko igra kot čisti napadalec, čisti midfielder, winger ali nekaj vmes). Aja, pa malo mi je žal Cristiana Ronalda - tip je fantastičen nogometaš, konstantno je v formi že zadnjih 10 let, ampak ima to nesrečo, da igra v istem obdobju kot Messi, kar je seveda voda na mlin medijem - zaradi Argentinca v ospredju namreč že nekaj časa niso več Ronaldovi skillsi in konstantnost, temveč zgolj namišljeno rivalstvo in nenehne primerjave.
Od tistih, ki so kopačke že obesili na klin, mi je bil pa daleč najbolj simpatičen Danec Michael Laudrup, kralj preigravanj in podaj v prostor, ki je v 90ih igral tako za Barco kot Real - za ene izdajica, za druge nogometni genij
bench more than front squat crew
Tudi jaz sem začel za ta klub navijat ko je na sceno stopil eden in edini Ronaldinhoooo. Tudi jaz sem začel nogomet igrat praktično prej kot sem znal pošteno hoditi. Pravzaprav nisem živel za drugo kot za nogomet, vsak dan 24/7. Še kot mladincu (mislim da 16 let), mi je celo uspel iz domačega vaškega kluba prestop v sedanjo slovensko prvoligašico Muro (trenutno jim gre bolj slabo ja), kjer pa se je moja nogometna "kariera" tudi počasi končala. 
Stvari tedaj v klubu niso bile meni pisane na kožo, zdelo se mi je da se je cel svet obrnil proti meni, rahlo me je začela načenjati poškodba (prepona), jaz sem pa tedaj še kot mladenič, obupal nad vsem in nogomet pustil za vedno (bedak) (sicer ga še vedno imam željo enkrat igrati, ampak težko je začeti + tega potrebno je priti v solidno formo). Od tistega časa so moji kilogrami šli samo še navzgor, uspelo mi je priti celo do 109 kg na slabih 180 cm višine (trenutno 85kg). Aja igral sem pa v osrčju obrambe, CB pozicija oz. "libero", nekako zadnji igralec pred vratarjem smo takrat temu rekli (čeprav to ni moja najljubša pozicija). Trenutno sem star 21, zato še mam upanje da lahko še kaj dosežem. 
Ja vem kaj si mislite...ampak sam sebe vidim kot odličnega igralca, čeprav zares nogometa nisem igral že 5 let. 
