09 Mar 2013, 21:45
Saj se vsak počuti dobro, če se za nekaj trudi in pridejo rezultati. Samo včasih je pa del (večina?) mučenja odveč.
Tiramisu napisal/-a:Do sedaj sprobal cikliranje, ketonsko in beljakovinsko že večkrat in sicer tudi po 6 mesecev diete v nulo.
Fizična forma je bila kar dobra, psihična ob koncu diet in "reboundu", ne tako zelo
Sam sem imel kar problem presedlat iz (več let) clean food (na na vsake 3 ure), na fleksibilno prehranjevanje.
Problem je bil kako se kontrolirati pri "junk food-u". Do takrat je bil junk vedno v stilu "all-out" na OFF dneve ali pa popolnoma nič (dieta).
S časoma, ko sem se naučil zadevo kontrolirat in predvsem spremenil odnos do hrane, pa je sedaj to nekaj, kar ne bi več zamenjal.
Prednosti fleksibilnega prehranjevanja, ki jih jaz vidim pri meni, v primerjavi s "clean food na 3 ure", česar sem se držal leta prej:
- Manj kompliciranja in obremenjenosti
- Več časa za pametnejše stvari
- Ni bojazni, kaj se bo zgodilo če bo zmanjkal piščanec, brokoli, jajca, olivno, ...
- Hrano prilagajam svojemu dnevnemu planu (služba, delo na terenu, študij, ...) in ne obratno kot prej
- Ne pogrešam nobenega junka več, ker vem, da ga lahko jem vsak dan, če hočem. Pa jem večinoma "clean", ker mi tako ustreza, pa tudi vnos imam razmeroma nizek in si ne morem privoščiti banjice sladoleda vsak dan.
- boljša forma kot kdajkoli prej in to ob večjem vnosu kalorij (genetik i guess)
Na koncu je pač najpomembnejše, da najdeš nekaj, kar ti ustreza in te ne obremenjuje, pa naj bo to keto, paleo, cikliranje, iifym, ...
Tole si pa zasluži citiranje! Spomnim se, ko si še nekaj mesecev nazaj pisal o svojih problemih in odnosu do hrane. Bravo za super napredek!
Večini ljudi se ni problem za kratek čas držat zelo restriktivnih diet: le dovolj jih moraš motivirati. A kot se vedno znova pokaže v praksi, je takšen pristop do prehranjevanja/športnega/estetskega napredka na dolgi rok večinoma nekaj korakov nazaj in ne naprej. Vse skupaj privede do (še večjih?) motenj hranjenja, končni rezultat pa ob porušenem psiho-fizičnem stanju telesa ne pomeni prav dosti.
Preklop iz t.i. BB/fitneserskega prehranjevanja, kjer se hrana po meni neznani logiki deli na ''clean'' in ''junk'', je vedno težak. Problem je ravno v tem, kar si napisal:
''Do takrat je bil junk vedno v stilu "all-out" na OFF dneve ali pa popolnoma nič (dieta).''
To skozi čas povzroči psihični kolaps človeka in čim pride na jedilnik vrsta hrane, ki ni na dnevnem jedilniku, zavore popustijo.
To je izjemno pogost pojav med vsemi, ki se držijo takega restriktivnega prehranjevanja. Me pa vedno znova preseneča, kaj ljudje izpeljejo iz take situacije:
-zaradi [-vstavipoljubnoživilo,kisegajeosebekprenajedel-] se počutim zanič;
-zaradi [-vstavipoljubnoživilo,kisegajeosebekprenajedel-] me zaliva oziroma se redim;
-[-vstavipoljubnoživilo,kisegajeosebekprenajedel-] se moram izogibati in še naprej držati svojega jedilnika.
Mislim, da mi ni potrebno poudarjati, da je za prvi dve točki kriva izključno (ponavadi res reeees ogromna) količina [-vstavipoljubnoživilo,kisegajeosebekprenajedel-], zato so takšne izpeljave popolnoma nesmiselne. Prenajedanja kateregakoli živila/hranila v kakršnikoli obliki, naj si bo to prototip clean obroka piščanec z brokolijem ali pa gernknoedel, bo v telesu povzročilo takšno slabo počutje.
Kakorkoli, potem se ta začarani krog prenažiranja ponavlja (zdaj je bojda sicer bolj priljubljen izraz, da ''testiraš, kaj junk naredi telesu, da se prepričaš, zakaj ga ne rabiš'') oseba pa ponavadi razvija čedalje večje motnje hranjenja.
V ta začaran krog se pride relativno hitro in kar je meni še posebej zanimivo: tudi pri tistih, ki nikoli niso bili jedci po naravi in jim je hrana predstavljala bolj kot ne breme vsakdana, se po uvedbi zelo restriktivnega načina prehranjevanja tipa ketonska dieta, zelo hitro razvijejo motnje hranjenja in tudi takim se potem svet začne vrtet samo okoli hrane.
V večini primerov je potrebno vsaj kakšno leto dni, da se ponovno vzpostavi zdrav odnos do hrane. Kot sem že omenil, je ravno ta prehod najtežji, vse skupaj pa je še precej težje, če osebek nima dovolj kvalitetnih informacij in ne verjame, da mu bo spremenjeni način omogočal (še bolj) optimalen napredek. Sem prebral tisto temo na Maxxu in to se lepo pokaže v primeru tistega trenerja in njegove stranke. Ko enkrat ozavestiš, da je tudi s stališča športnega/vizualnega napredka popolnoma vseeno, kaj in kolikokrat ješ, le da pokriješ dnevni vnos makrohranil, sploh ne moreš več nazaj na tipično restrikcijo hranil in tempiranja obrokov, ker se ti preprosto ne zdi več smiselno.
To se je lepo pokazalo tudi v tvojem primeru, @Tiramisu. Ko si pisal svoj dnevnik, si sprva večkrat napisal, da se ne greš več fleksibilnega prehranjevanja in se boš raje vrnil na stare tirnice z delitvijo hrane na clean&junk. However, vseeno si še naprej sledil našim načelom. Ko enkrat prebereš in vidiš, da sta tempiranje in selekcija živil v praksi res irelevantna, je skoraj nemogoče preklopit nazaj na restriktivno prehranjevanje, saj slej ko prej pride do situacije, ko ti zapaše pojesti kaj drugega ali pa ti ne ustreza, da imaš obrok čez točno 3 ure. Ker veš ali vsaj sumiš, da je v praksi itak vseeno, tudi če poješ kaj drugega ali ne ješ ob točno določenem času, se je tega čedalje težje držat.
Fleksibilno prehranjevanje je točno to, kar ima v imenu: fleksibilno! Življenje (na srečo!) ni in tudi nikoli ne bo tako predvidljivo, da bi lahko dolgoročno kdorkoli zdravo funkcioniral na kakšnih zelo restriktivnih dietah, kar se vedno znova pokaže tudi pri tistih, ki so najbolj goreči zagovorniki restriktivnih diet.
Tudi sam sem bil nekaj let žrtev tistega nesmiselnega omejevanja in tempiranja obrokov. Šele zdaj se zavedam, kako zelo me je to omejevalo v vsakdanjem življenju in eden izmed najpomembnejših trenutkov v zadnjih letih je bil ravno ta, ko je končno naredilo ''KLIK''! Da sem od takrat še bolj napredoval in še bolj uživam življenje, pa mislim, da mi ni potrebno poudarjati, saj to že takoalitako velikokrat napišem.
Če je komu všeč hardcore all-out trpeče bildersko življenje, tudi prav. A naj ima v mislih, da je to s stališča optimalnega napredka popolnoma odveč, pomanjkanje znanja pa naj ne bo razlog za zagovarjanje takega načina. Ljudje smo si različni, vsekakor. Je pa to prevelikokrat samo osnova za zagovarjanje pristopov, ki niso smiselni. Osnovni fiziološki mehanizmi so pri vseh enaki.
Nikomur ne vsiljujem naše miselnosti, se bom pa vsekakor še naprej trudil, da tistim, ki so pripravljeni, predstavim/-o naš pogled na stvar.
Ker ni nikoli prevečkrat, bom še enkrat poudaril nekaj temeljnih vodil:
-izbira hranil je ob nekih normalnih makrotih popolnoma nepomembna (OH=OH, B=B, M=M) oziroma povedano drugače: je se lahko vse, od sladoleda do brokolija, pa boste naredili optimum za svoje pshio-fizično zdravje;
-tempiranje obrokov je nepomembno s stališča ohranjanja hitrosti metabolizma, zdravja, športnega napredka, estetike, ...;
-večina dodatkov, razen nekaj osnov, je nateg;
-razne izvlečke študij in kvazi študij, morate jemati z veliko mero rezerve, ker so ponavadi napačno zastavljene, se osredotočajo na napačno zadevo, izpeljejo napačne zaključke ali pa jih tisti, katerim to koristi, priredijo v svoj prid.
Za konec tega klobasastega sestavka pa vsem še enkrat priporočam branje alinej, ki jih je navedel @Tiramisu.
