Zdravo vsi NMZ-jevci!
Že od lanskega konca leta spremljam forum in občudujem delo Jureta, Davida in Eve. Res ste super in vaš forum je moj najljubši forum. Nobenega negativizma, nevoščljivosti, predvsem pa je pri vsem skupaj res veliko dobre volje prisotne.
Že nekaj časa sem razmišljal, da bi svoj dnevnik odprl tudi sam. Ko sem nazadnje govoril z Juretom me je povabil naj odprem svoj dnevnik in me je prepričal.
Najprej nekaj (malega) o meni:
Treniram atletiko, moja najljubša disciplina je 400m, zelo rad tečem tudi 200m. Velik sem 176 cm in imam 84 kg.
Star sem 21 let in se že celo življenje ukvarjam s športom. Do konca 2.letnika gimnazije sem 7 let treniral judo. H končanju judoistične "kariere" me je prisilila precej huda poškodba leve rame. Rama ne bo nikoli več ista, moje telo je namreč nekaj potrganih vezi razgradilo in jih pač ni več
Med rehabilitacijo in poskusom vrnitve v judo (preden so izvidi pokazali, da judo ni več zame) sem začel teči na atletskem stadionu na Bledu. Tam sem se zaljubil v atletiko in spoznal svojega bodočega trenerja, ki me je navdušil nad vsem skupaj.
OD TU NAPREJ SEM Z OPISOM VSEGA POVSEM PRETIRAVAL IN ČE TE ZANIMA SAMO TRENING ATLETA BERI NASLEDNJI POST.
Spodaj sem se na veliko razpisal o svoji poti skozi atetiko. Če bo kdo redno spremljal moj dnevnik zna biti zadeva zanimiva, ker se bo veliko stvari nanašalo na to in ker sem do veliko stvari prišel skozi vse spodaj napisano.
Atletiko sem pri AD Bled treniral 2 leti in največja napaka je bila, da sem bil povsem predan in sem vedno naredil plan do zadnje pike. Preprosto nisem računal, da je možno da nekdo, ki je atetski trener, ne ve kaj dela.
Naj poudarim, da nikoli, res nikoli nisem bil hiter ali eksploziven. Po 2 mesecih atetike sem tekel svojo prvo tekmo na 100m in na uradni tekmi (elektronsko merjenje časa) tekel 13,86s pri 18 letih. Katastrofalno počasi. Prehiteli so me vsi na tekmi, kjer sem bil med starejšimi.
Ni me odvrnilo od treninga, pridno sem še naprej treniral. Poleg treninga atletike sem delal še svoje treninge za moč, ker sem vse to preveč pogrešal (delal sem razne push-up programe, veliko dvigov in kasneje sem doma kupil multifunkcijsko napravo in 10kg ročke).
Da post ne bo predolg bom poiskusil katastrofalnost atletskega trening plana, ki sem ga imel takrat, povzeti z besedami nekega uglednega trenerja na forumu Charlija Francisa: "trenerji, ki pišejo take plane spadajo v zapor!"
seveda je namerno pretiraval, ampak ni bil daleč od resnice.
Svojo prvo poletno sezono kot atlet sem postal zelo dober prijatelj s svojim trening partnerjem Žigom (v svojem dnevniku ga bom verjetno še veliko omenjal), saj sva skupaj počela iste "bedarije".
To je bilo poletje 2009 in bil sem tako zelo pretreniran, da sem se ponoči prebujal popolnoma premočen od hladnega potu, nisem imel apetita, bolelo me je vse od gležnjev, pokostnic in vsak teden sem načel poškodbo kvadricepsa, ki mi še danes ovira trening (sekundarno tkivo namesto mišice mi je lanskoleto pokvarila zelo obetavno poletno sezono).
Skratka, poletje sem preživel in začel z t.i. BAZO. Pri večini atetskih trenerjev je BAZA izjemno pomembnen del treninga. Temelj vsega. Saj tudi je, če jo seveda delaš pravilno. Večina je ne. Pri večini je baza samo skupek bednih vaj in tisočih ponovitev brez vloge pri razvoju brzine. Tako je bilo tudi pri meni.
Na srečo sem bil tistega leta skupaj z ljubljanskimi atleti povabljen na priprave na Kanarske otoke. Med bazo sva s trening partnerjem po najini stari navadi naredila vse po planu. Rezultat je bil, da sem jaz sredi novembra zgubil ves apetit in tudi željo po treningu, kar zame ni bilo nikoli normalno. Čez en teden sem zbolel in ležal 14 dni. Super popotnica za Kanarce.
Kanarskih otokov sem se res bal. Bal sem se, da bodo vsi hitrejši in da bodo treningi še težji kot sem jih navajen. Predvsem sem se bal, da bom dal vse od sebe pa ne bo dovolj, da bi zdržal trening.
Presenetljivo - TRENINGI SO SE MI ZDELI LAHKI!!! smo trenirali trdo, vendar sem bil na vsakem treningu poln energije in sem lahko tekel "hitro". Vedno sem šel lahko do konca, ni bilo lahko, ampak pri šprintu je bistveno, da ti noge "letijo".
Na Bledu mi skoraj NIKOLI niso.
Ves navdušen sem pisal trening partnerju na priprave našega kluba. V mailu sem poudaril napake blejskega trenerja in mu dajal navodila, kako naj "loada" s kreatinom. Maile je v roke dobil trener. Kako je zelo dolga zgodba.
Čez noč sem postal "witch doctor", ki mlajšega trening partnerja nagovarja k jemanju proteinov, kreatin in neke druge piz....., ki se ji reče maltodextrin. Vsi v AD Bledu so me gledali postrani. Mali otroci so se me dobesedno začeli izogibati.
Še vedno sem treniral pri istem trenerju in plani so postali zame in za trening partnerja izjemno sadistično zasnovani. 2 druga atleta sta težke treninge po naključju spuščala, midva pa sva trenirala. Pred koncem zimske sezone sem imel kortizol, ko sem dal kri, okrog 740. Odločil sem se, da tako ne gre več naprej.
Na Tenerifih sem prišel v stik z drugim načinom treninga in cel december in januar sem študiral gradivo Charlia Francisa, trenerja Bena Johnsona. Če kdo ne ve, kdo je bil Ben Johnson: http://www.youtube.com/watch?v=YE7-JOs3VFE
Že res, da si je Ben pomagal z dopingom. Trening sistem je vseeno genialen!
Na Bledu sem se zmenil, da bom še vedno član kluba in da bom treniral po svoje. Neko nedeljo sem k svojemu treningu povabil še svojega trening partnerja Žiga. Trening je bil tajen, ampak naju je trener odkril in postala sva "izobčenca", ki trenirata po svoje in jesta proteine. Spomladi sva skupaj popravila vse klubske rekorde v šprinterskih disciplinah in prehitela vse ostale v klubu, ki so bili "nedosegljivo" hitrejši od obeh še leto prej.
Naj dodam, da je pri treningu šprinta najbolj grozno, ko tečeš na svojih 100% in je nekdo hitrejši in pred tabo. Občutek nemoči je popoln. Vsi najini rivali v klubu so tisto poletje prenehali z atletiko. Zmaga za naju. Sicer so naju v klubu vsi sovražili, ampak nama je bilo vseeno. Trenirala sva celo poletje, nihče ni odšel na morje. Oba sva tempirala na DP jeseni. Žiga je postal državni podprvak med pionirji in odnesel 3 medalje še na reprezentančnih tekmah izven Slovenije. Jaz sem žal 3 dni pred DP zbolel in si med tekom na DP poškodoval mišico. Moj "stotisočkrat" načeti kvadriceps ni zdržal tekme.
Tako se je začela najina pot "brez trenerja". Bilo je težko, pri vsem sama, vedno si za vse odgovoren sam. Vsak "eksperiment" lahko vodi v poškodbo. Zimsko sezono sem začel študirati na MF v Ljubljani in tudi treniral sem na ŽAK-u v Ljubljani. Tam sem prišel v roke trenerju Matica Osovnikarja, Albertu Šobi. Nikoli se nisva slabo razumela, vendar mi njegov plan glede na moje naraščajoče znanje ni bil všeč. Zimska sezona se ni izšla po načrtih. Tekel sem sicer PB na 400m vendar sem spet poškodoval kvadriceps. Šoba me je spomladi povsem z razumevanjem pustil, da treniram po svoje. Bil sem najbolj srečen človek na stadionu!!!
Že pozimi pa sem prišel v stik z mojim bodočim "online" trenerjem Derekom. Derek je kanadski trener, učenec Charlija Francisa, katerega trening sistem sem študiral skoraj 1 leto. Ker je sestava celotnega plana, periodizacija in vsi detajli presegala moje znanje, sem Dereka prosil, če moj plan popravi in pregleda. Tako sem dobil trenerja, ki sem si ga vedno želel!
Spomladi sem začel z Derekovim planom. Plan je bil zasnovan super in telo se je na trening zelo dobro odzvalo. O planu in o zasnovi plana bom napisal še veliko, ko končam s tem dolgim uvodom.
To je bila poletna sezona 2011. Vse je šlo super do 10 dni pred mojim DP v Kopru. Bil sem v super formi, najboljši v življenju, in pripravljal sem se, da tečem pod 50s, kar bi mi prineslo medaljo na DP. 10 dni pred Koprom sem poškodoval kvadriceps. Zadeva je čez noč otekla in lotil sem se regeneracije. Nogo sem "spravil v red" (vsaj tako sem mislil) do DP. Tam sem tekel katastrofalno. Noga je bila popolnoma neubogljiva, kot ne bi bila moja. Takrat o brazgotinastem tkivu v mišici še nisem imel pojma. Celotna poletna sezona po tem je šla v nič.
Nogo sem jeseni spravil k sebi in odlično treniral do spomladi. Z Derekom sem se super ujel in res je najboljši trener. Problem je le razdalja, saj komunicirava le prek emaila.
Največji problem s katerim se soočam pri njegovem planu je volumen vsega. Vse je idealno splanirano, ampak vsega je v končni fazi preveč. Plan je pisan za ljudi z idealno regeneracijo - dovolj spanca, pravilna prehrana, redne terapije, itd.
Kot študent sem omejen tako z časom kot s sredstvi. Treningi so pogosto dolgi tudi 4 ure. Napredek je super, ČE se ne skuriš. Ugotavljam, da sem do sedaj vedno se. Vsako sezono pride točka, ko grem čez mejo. Preprosto hočem preveč!
Spomladi 2012 sem se ponovno skuril in šel čez mejo svojih regeneracijskih sposobnosti. Skurjen sem šel na prvo tekmo aprila in skoraj tekel PB. Zelo samozavestno sem treniral naprej do konca maja. Vse je šlo super. Potem pa poškodba biceps femorisa 7 dni pred začetkom tekmovalne sezone.
"Seveda, 5 tednov nisem imel terapije (masaže)," sem se tolkel po glavi kasneje...
Vedel sem, da sezona ne bo šla kot bi lahko. Vseeno sem odtekel nekaj dobrih tekov in glede na to, da poškodbe do konca sezone nisem sploh dobro saniral, sem odtekel nekaj super štafet in si posamično prislužil kategorizacijo. Sezona končana z grenkim priokusom. Vzel sem si najdaljšo pavzo v življenju (5 tednov) in si pozdravil vse poškodbe in se dodobra spočil.
Šprint je res povsem posebna zadeva, posebna disciplina. Šprinterji so prav posebni športniki, s posebnimi potrebami. V šprintu "več ni več" !!!
Vsaka stvar, ki jo narediš preveč ti škodi in je kontra produktivna. Optimalen trening pri šprintu bi lahko opisal kot hojo po robu. Imaš 3 možnosti:
- hodiš po robu in ne greš čez - MAX NAPREDEK
- greš preko roba - se skuriš in poškoduješ oziroma padeš nekaj tednov nazaj v treningu
- si pod robom - napreduješ, vendar ne maximalno
Ne vzemite me narobe, to ne velja le pri šprintu. Sigurno pa je šprint primer tega.
Že od lanskega konca leta spremljam forum in občudujem delo Jureta, Davida in Eve. Res ste super in vaš forum je moj najljubši forum. Nobenega negativizma, nevoščljivosti, predvsem pa je pri vsem skupaj res veliko dobre volje prisotne.
Že nekaj časa sem razmišljal, da bi svoj dnevnik odprl tudi sam. Ko sem nazadnje govoril z Juretom me je povabil naj odprem svoj dnevnik in me je prepričal.
Najprej nekaj (malega) o meni:
Treniram atletiko, moja najljubša disciplina je 400m, zelo rad tečem tudi 200m. Velik sem 176 cm in imam 84 kg.
Star sem 21 let in se že celo življenje ukvarjam s športom. Do konca 2.letnika gimnazije sem 7 let treniral judo. H končanju judoistične "kariere" me je prisilila precej huda poškodba leve rame. Rama ne bo nikoli več ista, moje telo je namreč nekaj potrganih vezi razgradilo in jih pač ni več
Med rehabilitacijo in poskusom vrnitve v judo (preden so izvidi pokazali, da judo ni več zame) sem začel teči na atletskem stadionu na Bledu. Tam sem se zaljubil v atletiko in spoznal svojega bodočega trenerja, ki me je navdušil nad vsem skupaj.
OD TU NAPREJ SEM Z OPISOM VSEGA POVSEM PRETIRAVAL IN ČE TE ZANIMA SAMO TRENING ATLETA BERI NASLEDNJI POST.
Spodaj sem se na veliko razpisal o svoji poti skozi atetiko. Če bo kdo redno spremljal moj dnevnik zna biti zadeva zanimiva, ker se bo veliko stvari nanašalo na to in ker sem do veliko stvari prišel skozi vse spodaj napisano.
Atletiko sem pri AD Bled treniral 2 leti in največja napaka je bila, da sem bil povsem predan in sem vedno naredil plan do zadnje pike. Preprosto nisem računal, da je možno da nekdo, ki je atetski trener, ne ve kaj dela.
Naj poudarim, da nikoli, res nikoli nisem bil hiter ali eksploziven. Po 2 mesecih atetike sem tekel svojo prvo tekmo na 100m in na uradni tekmi (elektronsko merjenje časa) tekel 13,86s pri 18 letih. Katastrofalno počasi. Prehiteli so me vsi na tekmi, kjer sem bil med starejšimi.
Ni me odvrnilo od treninga, pridno sem še naprej treniral. Poleg treninga atletike sem delal še svoje treninge za moč, ker sem vse to preveč pogrešal (delal sem razne push-up programe, veliko dvigov in kasneje sem doma kupil multifunkcijsko napravo in 10kg ročke).
Da post ne bo predolg bom poiskusil katastrofalnost atletskega trening plana, ki sem ga imel takrat, povzeti z besedami nekega uglednega trenerja na forumu Charlija Francisa: "trenerji, ki pišejo take plane spadajo v zapor!"
seveda je namerno pretiraval, ampak ni bil daleč od resnice.
Svojo prvo poletno sezono kot atlet sem postal zelo dober prijatelj s svojim trening partnerjem Žigom (v svojem dnevniku ga bom verjetno še veliko omenjal), saj sva skupaj počela iste "bedarije".
To je bilo poletje 2009 in bil sem tako zelo pretreniran, da sem se ponoči prebujal popolnoma premočen od hladnega potu, nisem imel apetita, bolelo me je vse od gležnjev, pokostnic in vsak teden sem načel poškodbo kvadricepsa, ki mi še danes ovira trening (sekundarno tkivo namesto mišice mi je lanskoleto pokvarila zelo obetavno poletno sezono).
Skratka, poletje sem preživel in začel z t.i. BAZO. Pri večini atetskih trenerjev je BAZA izjemno pomembnen del treninga. Temelj vsega. Saj tudi je, če jo seveda delaš pravilno. Večina je ne. Pri večini je baza samo skupek bednih vaj in tisočih ponovitev brez vloge pri razvoju brzine. Tako je bilo tudi pri meni.
Na srečo sem bil tistega leta skupaj z ljubljanskimi atleti povabljen na priprave na Kanarske otoke. Med bazo sva s trening partnerjem po najini stari navadi naredila vse po planu. Rezultat je bil, da sem jaz sredi novembra zgubil ves apetit in tudi željo po treningu, kar zame ni bilo nikoli normalno. Čez en teden sem zbolel in ležal 14 dni. Super popotnica za Kanarce.
Kanarskih otokov sem se res bal. Bal sem se, da bodo vsi hitrejši in da bodo treningi še težji kot sem jih navajen. Predvsem sem se bal, da bom dal vse od sebe pa ne bo dovolj, da bi zdržal trening.
Presenetljivo - TRENINGI SO SE MI ZDELI LAHKI!!! smo trenirali trdo, vendar sem bil na vsakem treningu poln energije in sem lahko tekel "hitro". Vedno sem šel lahko do konca, ni bilo lahko, ampak pri šprintu je bistveno, da ti noge "letijo".
Na Bledu mi skoraj NIKOLI niso.
Ves navdušen sem pisal trening partnerju na priprave našega kluba. V mailu sem poudaril napake blejskega trenerja in mu dajal navodila, kako naj "loada" s kreatinom. Maile je v roke dobil trener. Kako je zelo dolga zgodba.
Čez noč sem postal "witch doctor", ki mlajšega trening partnerja nagovarja k jemanju proteinov, kreatin in neke druge piz....., ki se ji reče maltodextrin. Vsi v AD Bledu so me gledali postrani. Mali otroci so se me dobesedno začeli izogibati.
Še vedno sem treniral pri istem trenerju in plani so postali zame in za trening partnerja izjemno sadistično zasnovani. 2 druga atleta sta težke treninge po naključju spuščala, midva pa sva trenirala. Pred koncem zimske sezone sem imel kortizol, ko sem dal kri, okrog 740. Odločil sem se, da tako ne gre več naprej.
Na Tenerifih sem prišel v stik z drugim načinom treninga in cel december in januar sem študiral gradivo Charlia Francisa, trenerja Bena Johnsona. Če kdo ne ve, kdo je bil Ben Johnson: http://www.youtube.com/watch?v=YE7-JOs3VFE
Že res, da si je Ben pomagal z dopingom. Trening sistem je vseeno genialen!
Na Bledu sem se zmenil, da bom še vedno član kluba in da bom treniral po svoje. Neko nedeljo sem k svojemu treningu povabil še svojega trening partnerja Žiga. Trening je bil tajen, ampak naju je trener odkril in postala sva "izobčenca", ki trenirata po svoje in jesta proteine. Spomladi sva skupaj popravila vse klubske rekorde v šprinterskih disciplinah in prehitela vse ostale v klubu, ki so bili "nedosegljivo" hitrejši od obeh še leto prej.
Naj dodam, da je pri treningu šprinta najbolj grozno, ko tečeš na svojih 100% in je nekdo hitrejši in pred tabo. Občutek nemoči je popoln. Vsi najini rivali v klubu so tisto poletje prenehali z atletiko. Zmaga za naju. Sicer so naju v klubu vsi sovražili, ampak nama je bilo vseeno. Trenirala sva celo poletje, nihče ni odšel na morje. Oba sva tempirala na DP jeseni. Žiga je postal državni podprvak med pionirji in odnesel 3 medalje še na reprezentančnih tekmah izven Slovenije. Jaz sem žal 3 dni pred DP zbolel in si med tekom na DP poškodoval mišico. Moj "stotisočkrat" načeti kvadriceps ni zdržal tekme.
Tako se je začela najina pot "brez trenerja". Bilo je težko, pri vsem sama, vedno si za vse odgovoren sam. Vsak "eksperiment" lahko vodi v poškodbo. Zimsko sezono sem začel študirati na MF v Ljubljani in tudi treniral sem na ŽAK-u v Ljubljani. Tam sem prišel v roke trenerju Matica Osovnikarja, Albertu Šobi. Nikoli se nisva slabo razumela, vendar mi njegov plan glede na moje naraščajoče znanje ni bil všeč. Zimska sezona se ni izšla po načrtih. Tekel sem sicer PB na 400m vendar sem spet poškodoval kvadriceps. Šoba me je spomladi povsem z razumevanjem pustil, da treniram po svoje. Bil sem najbolj srečen človek na stadionu!!!
Že pozimi pa sem prišel v stik z mojim bodočim "online" trenerjem Derekom. Derek je kanadski trener, učenec Charlija Francisa, katerega trening sistem sem študiral skoraj 1 leto. Ker je sestava celotnega plana, periodizacija in vsi detajli presegala moje znanje, sem Dereka prosil, če moj plan popravi in pregleda. Tako sem dobil trenerja, ki sem si ga vedno želel!
Spomladi sem začel z Derekovim planom. Plan je bil zasnovan super in telo se je na trening zelo dobro odzvalo. O planu in o zasnovi plana bom napisal še veliko, ko končam s tem dolgim uvodom.
To je bila poletna sezona 2011. Vse je šlo super do 10 dni pred mojim DP v Kopru. Bil sem v super formi, najboljši v življenju, in pripravljal sem se, da tečem pod 50s, kar bi mi prineslo medaljo na DP. 10 dni pred Koprom sem poškodoval kvadriceps. Zadeva je čez noč otekla in lotil sem se regeneracije. Nogo sem "spravil v red" (vsaj tako sem mislil) do DP. Tam sem tekel katastrofalno. Noga je bila popolnoma neubogljiva, kot ne bi bila moja. Takrat o brazgotinastem tkivu v mišici še nisem imel pojma. Celotna poletna sezona po tem je šla v nič.
Nogo sem jeseni spravil k sebi in odlično treniral do spomladi. Z Derekom sem se super ujel in res je najboljši trener. Problem je le razdalja, saj komunicirava le prek emaila.
Največji problem s katerim se soočam pri njegovem planu je volumen vsega. Vse je idealno splanirano, ampak vsega je v končni fazi preveč. Plan je pisan za ljudi z idealno regeneracijo - dovolj spanca, pravilna prehrana, redne terapije, itd.
Kot študent sem omejen tako z časom kot s sredstvi. Treningi so pogosto dolgi tudi 4 ure. Napredek je super, ČE se ne skuriš. Ugotavljam, da sem do sedaj vedno se. Vsako sezono pride točka, ko grem čez mejo. Preprosto hočem preveč!
Spomladi 2012 sem se ponovno skuril in šel čez mejo svojih regeneracijskih sposobnosti. Skurjen sem šel na prvo tekmo aprila in skoraj tekel PB. Zelo samozavestno sem treniral naprej do konca maja. Vse je šlo super. Potem pa poškodba biceps femorisa 7 dni pred začetkom tekmovalne sezone.
"Seveda, 5 tednov nisem imel terapije (masaže)," sem se tolkel po glavi kasneje...
Vedel sem, da sezona ne bo šla kot bi lahko. Vseeno sem odtekel nekaj dobrih tekov in glede na to, da poškodbe do konca sezone nisem sploh dobro saniral, sem odtekel nekaj super štafet in si posamično prislužil kategorizacijo. Sezona končana z grenkim priokusom. Vzel sem si najdaljšo pavzo v življenju (5 tednov) in si pozdravil vse poškodbe in se dodobra spočil.
Šprint je res povsem posebna zadeva, posebna disciplina. Šprinterji so prav posebni športniki, s posebnimi potrebami. V šprintu "več ni več" !!!
Vsaka stvar, ki jo narediš preveč ti škodi in je kontra produktivna. Optimalen trening pri šprintu bi lahko opisal kot hojo po robu. Imaš 3 možnosti:
- hodiš po robu in ne greš čez - MAX NAPREDEK
- greš preko roba - se skuriš in poškoduješ oziroma padeš nekaj tednov nazaj v treningu
- si pod robom - napreduješ, vendar ne maximalno
Ne vzemite me narobe, to ne velja le pri šprintu. Sigurno pa je šprint primer tega.
Zadnjič spremenil KK400, dne 10 Jan 2014, 23:54, skupaj popravljeno 1 krat.