Sydney napisal/-a:Zelo zanimivo, hvala za tole razlago! Se mi zdi, da so nasplošno jamajški šprinterji na pogled tudi nekoliko manj mišičasti kot npr. Američani - zdaj razumem zakaj

Bi se ti dalo na kratko pojasniti še ostale razlike med Jamajka vs. Evropa sistemoma treninga? Lahko prilepiš tudi kakšen link, da ti ne bo vzelo preveč časa. Hvala!
Jamajčani imajo precej drugačen pristop k treningu. Pred kakim mesecem ali dvema sem govoril z legendo jamajškega šprinta Marlene Ottey glede trening pristopa pri nas in pri njih. Milo rečeno je do "evropskega" pristopa zelo kritična.
Zelo se v podrobnosti sistema treninga na Jamajki nisem poglabljal, zato podrobnosti res ne poznam. Bistvena prednost oz lastnost. šprinterjev iz Karibov je, da so razmere za trening na prostem celo leto idealne. Kar pomeni, da lahko njihova priprava stalno temelji na najbolj specifični komponenti- šprintu samem.
Glede na pogovor z Marlene (in nekaj preteklega znanja) lahko povzamem, da jeseni začnejo zadeve umirjeno in z veliko poudarka na splošni pripravljenosti. V tem obdobju se večino treninga opravi na travi. Trening vključuje "vlečenje t.i. sank oz uteži za seboj" in nekaj intensive tempa (seveda spet odvisno od stopnje atleta). Delajo tudi daljše teke do cca 600m. Počasi stopnujejo intenzivnost in spomladi počasi začnejo delati vedno več zadev na stezi. Večinoma jim "domače" spomladanske (medijsko manj izpostavljene) tekme služijo kot dober trening. Uteži so, kakor razumem, prisotne kot dodatek in preventiva proti poškodbam.
Seveda je pristop v glavnem narejen na bazi HI in LI dnevov.
V ZDA, zanimivo je sistem treninga zelo odvisen od tega kje se nahajaš (vremenske razmere preko leta) in katerega trenerja seveda imaš. Na kratko, sistem preko univerz ima svoje prednosti in tudi slabosti. Trenerski kader kakor razumem ni preveč dober, pogosto se atetu dodeli trenerja in nima veliko možnosti izbire. Veliko hitrih tekmovalcev v mladosti izbere bolj plačane športe (ameriški nogomet, baseball...)
Prepogosto se trening ne deli na HI in LI dneve, predvsem pa preveč temelji na klasični periodizaciji, ki pogosto pripelje do poškodbe in ne omogoča atletu izpolnitve svojih potencialov. Preprosto povedano, v ZDA in tudi v Evropi se pogosto uporablja "preživele" trening sisteme. Poznam primere, ko razni "strokovnjaki" že obstoječim sistemomte vrste (ki imajo morda vsaj nekaj smisla) dodajajo svoje individualne ideje in domislice. Rezultat je katastrofalen.
Pustimo uporabo prepovedanih substanc ob strani, dejstvo je da Karibi proizvedejo velik delež dobrih šprinterjev glede na številke atletov, ki jih imajo na voljo. Evropa in ZDA imata precej večje število s katerim začnejo, vendar proizvedejo manj vrhunskih rezultatov.
Upam, da sem ti odgovoril vsaj približno na zastavljeno vprašanje. Če imaš kakšno konkretno vprašanje bom z veseljem odgovoril, če bom znal. Takole na široko bi se sicer lahko še razpisal, vendar bi bilo to morda nezanimivo branje. Dodatek subjektivnosti na koncu je bil žal neizogiben
